Čustva

Cilj čustvenega razvoja je zavedanje doživljanja lastnih čustev, razumevanje procesa nastajanja čustev, sposobnost uravnavanja in ustreznega izražanja čustev ter prepoznavanja čustev pri drugih.

V okviru načel poučevanja Vzgoje za življenje pri učencih razvijamo zavedanje, da so čustva, ki jih doživljamo, odvisna od nas samih, da se sami odločimo, katero čustvo bomo v dani situaciji doživljali oziroma ali ga sploh bomo. V tem pogledu je to načelo skladno s psihološko teorijo čustev Zorana Milivojevića (2008), ki kot pogoj za nastanek nekega čustva postavlja ovrednotenje situacije kot pomembne za naše življenje. Učitelj skozi vsakodnevne situacije učence vodi k spoznavanju in zavedanju lastnih čustev. Učenci na konkretnih primerih in lastnih izkušnjah spoznavajo, da lahko, ne glede na zunanje okoliščine, zavestno izberejo prijetno razpoloženje in prijetna čustva.

Osnovna funkcija čustev je, da človeka pripravijo, motivirajo za akcijo (Milivojević, 2008). Neprijetna čustva nastanejo takrat, ko se poruši ravnovesje med človekom in njegovim okoljem ter to negativno vpliva na njegovo kakovost življenja. Funkcija neprijetnih čustev v tem primeru je, da človeka motivirajo k vzpostavljanju ponovnega ravnovesja. Prijetna čustva pa človek doživi takrat, ko izboljša svoje ravnovesje z okoljem in s tem kakovost svojega življenja v njem. Prijetno čustvo je v tem primeru neke vrste nagrada za človekov trud in spodbuda za nadaljnje izboljševanje kakovosti svojega življenja. Vsa čustva, tako prijetna kot neprijetna, imajo torej pomembno vlogo v človekovem življenju.

Čustvene reakcije odraslih (staršev, učiteljev) na otroka in njegove čustvene reakcije imajo pomembno vlogo za otrokov čustveni razvoj. Reakcije staršev in drugih, otroku pomembnih odraslih sooblikujejo otrokove miselne predstave o čustvih (Milivojević, 2008). Otrok te miselne predstave ponotranji, jih »vzame za svoje« in organizira v svoje odzivanje na zunanje situacije. Podobno nastaja otrokov odnos do sebe: čustvene reakcije, ki so jih odrasli namenili njemu, otrok ponotranji in jih občuti v odnosu do sebe. Tako nastajajo otrokove samoemocije – čustva, ki jih čuti do sebe. Prav tako so zelo pomembne čustvene reakcije, ki jih starši in otrokovo ožje okolje izražajo v odnosu do drugih ljudi.

Milivojević (2008) je razvil Model krožne čustvene reakcije (KER), s katerim zelo nazorno opiše, kako poteka proces nastajanja čustva. Model je zelo uporaben v praksi, saj posamezniku pomaga razumeti, kako je njegovo čustvovanje odvisno od njegovega razumevanja sveta okoli sebe oziroma njegove razlage trenutnega dražljaja iz okolja.

V okviru predstavljenega programa izobraževanja model KER uporabljamo na treh ravneh:

  • model podrobno spoznajo vsi učitelji in drugi zaposleni, ki imajo stik z otroki, ter na podlagi tega introspektivno uravnavajo in ustrezno izražajo svoja čustva, ko so v prisotnosti otrok;
  • učitelji oziroma drugi odrasli, ki se srečujejo z otroki v šoli, uporabljajo naveden model pri pristopanju k otroku, ki doživlja neprijetno čustvo;
  • s pomočjo, posebej za to področje pripravljenih zgodbic, pravljic, dramskih uprizoritev otroci spoznavajo prvine predstavljenega modela.